Poema bede
përkthimi në sllovenisht/slovenski prevod Nikollë Berishaj
Beda je, brat moj, grižljaj, ki se ga ne požre,
grižljaj, ki ti v grlu zastane in te do kraja zatre,
ko vidiš blede obraze zelenih oči,
kot sence te gledajo, s stegnjenimi dlanmi,
in taki, mrliški, ti bodo sledili,
do zadnjega hipa, ko bodo še hodili.
Nad njimi se v zraku grozljivo smehljajo
v nebo zabodene mošeje in križi kamniti,
svetniki in preroki z večbarvnimi ognjemeti
se svetijo. Beda v srcu čuti izdajo.
Beda svoj spačen pečat ima,
ki gnus in sramoto in podlost pozna,
čelo, ki ga nosi, oči, ki ga izdajo,
ustnice, ki ga sploh prikriti ne znajo -
otrok nevednosti je in žrtev prezira,
ki pod mizo umazano drobtine pobira
od večerje brezsrčnega oderuha,
stoletja in stoletja lačnega trebuha.
Beda nima sreče. Ima strgane cape,
strgane cape, zastavo nekega upa,
ki strgana, razkosana nikomur ne zaupa.
Beda nori v ljubezenski strasti.
Po temnih vogalih, skupaj z mačkami, psi,
na gnilih posteljah, umazanih, plesnivih, smrdljivih,
se nago, brezkrvno, uvelo meso tišči,
z živalsko močjo se prepletajo čuti
grizejo, žrejo, sesajo, ljubijo ustnice suhe,
da glad se poleže in želja uniči
skozi slo, s katero se človek trpinči.
Tako se ustvarjajo hlapci, berači, pohabe,
da nam ceste jutri preplavijo barabe.
Beda drhti v sijočem pogledu dojenčka
kot šibka svetloba, ki meče jo svečka
v kleteh, polnih dima in pajčevine,
kjer senca človeška na skrušenem zidu izgine,
kjer trga srce jok bolnega otročička,
ki grabi mater za dojke uvele,
a ona, noseča spet, kolne boga in hudiča,
kolne težko nosečnost, plodove svoje nezrele.
Dojenček usiha, komaj se smehlja,
a mati ga ne ljubi, le preklinjati ga zna.
O bog, kako grozljiva je zibelka bede,
kjer solze samo in vzdihi uspavajo dete.
Beda vzgaja otroke s trdo roko
ob vznožju palač, ki ne slišijo sužnjev sveta
in kjer gospod počiva s sanjavo gospo
in se v blaženem objemu motiti ne da.
V bedi prezgodaj otrok dozori,
umakniti se zna udarcu, ki mu nenehno grozi,
udarcu, ko ga še v spanju v grlu duši,
ko se mu blede in od gladu vročico dobi,
ko čez obraz se smrtna senca prelije
in za tem strašnim okrasom otroški nasmešek se skrije.
Vemo, kaj se bo z zrelim sadom zgodilo
- to pa, otroško telo je, ki v zemlji bo gnilo.
Beda gara, gara dan in noč,
po obrazu in telesu znoj jo obliva,
blato do kolena premagujoč
in zopet od lakote krulijo čreva.
Plača pa smešna: za stokratni "ah" in "ojoj"
v dnevu - le tri, štiri leke in še "poberi se, gnoj!"
Beda ima ponekod obraze svetleče,
lica našminkana, ustnice rdeče,
in na telesu pečat umazane trgovine,
ko jo usoda v posteljo sramotno porine,
dobila bo nekaj frankov za to, kar je dala,
madež na rjuhi in časti, vest pa bo blatna ostala.
Beda tudi za dediščino skrbi
- ne samo v banki in nepremičnini,
zbadanje v prsih in krive kosti
ohranjajo se kot usodni spomini,
ko se je vegasta hišna streha zlomila
zaradi gnilega časa, teže neba,
ko je srhljivost glasu ves svet uročila
s kletvami in molitvami, kot iz pekla
klical bi človek, ki ga je gred ubila.
Tako torej, pod težo noge jeznega boga,
pravi duhovnik - po vrsti umrejo otroci zla.
S takimi spomini, polnimi nesreč in nezgod
se zvrha kozarec grenkobe za dednost iz roda v rod.
Sestre sočutja so bedi kozarci razni
za mizami v krčmi, ki gnusno smrdi,
kjer duša poželjivo kozarce prazni
v grlu, da pozabi devetindevetdeset skrbi.
Motni kozarec, satanski diamant,
ga med božanjem piči kot kača strupena,
ko pa človek se zruši kot bilka zelena,
se smeje in joka pod mizo kot komedijant.
Beda vse to v kozarcu skriva,
ko sto in sto jih po vrsti v grlo zliva.
Kot tema zvezde beda želje prižiga,
te pa tlijo kot drva, ki jih iskra sežiga.
Beda pozna samo bolečino in nobene sladkosti,
bolečino, ki te požene na rob norosti,
ki ti za samomor vrv podari,
ali pa iz tebe žrtev zakonov stori.
Beda ne mara milosti. Hoče pravico.
Milost? Zvitega očeta pokvarjena hči,
ki s farizejsko napihnjeno govorico
svoje lokave namene povsod razglasi,
beraču na dlan pa le tanek groš spusti.
Beda je madež neizbrisen, sled umazanije
na čelu človeštva, ki v stoletja hiti,
in madeža tega nikdar ne izmije
pisunstvo, ki po templjih trohni.
