četrtek, 20. oktober 2011

Migjeni: Poema e mjerimit

Poema bede

përkthimi në sllovenisht/slovenski prevod Nikollë Berishaj


Beda je, brat moj, grižljaj, ki se ga ne požre,

grižljaj, ki ti v grlu zastane in te do kraja zatre,

ko vidiš blede obraze zelenih oči,

kot sence te gledajo, s stegnjenimi dlanmi,

in taki, mrliški, ti bodo sledili,

do zadnjega hipa, ko bodo še hodili.

Nad njimi se v zraku grozljivo smehljajo

v nebo zabodene mošeje in križi kamniti,

svetniki in preroki z večbarvnimi ognjemeti

se svetijo. Beda v srcu čuti izdajo.


Beda svoj spačen pečat ima,

ki gnus in sramoto in podlost pozna,

čelo, ki ga nosi, oči, ki ga izdajo,

ustnice, ki ga sploh prikriti ne znajo -

otrok nevednosti je in žrtev prezira,

ki pod mizo umazano drobtine pobira

od večerje brezsrčnega oderuha,

stoletja in stoletja lačnega trebuha.

Beda nima sreče. Ima strgane cape,

strgane cape, zastavo nekega upa,

ki strgana, razkosana nikomur ne zaupa.


Beda nori v ljubezenski strasti.

Po temnih vogalih, skupaj z mačkami, psi,

na gnilih posteljah, umazanih, plesnivih, smrdljivih,

se nago, brezkrvno, uvelo meso tišči,

z živalsko močjo se prepletajo čuti

grizejo, žrejo, sesajo, ljubijo ustnice suhe,

da glad se poleže in želja uniči

skozi slo, s katero se človek trpinči.

Tako se ustvarjajo hlapci, berači, pohabe,

da nam ceste jutri preplavijo barabe.


Beda drhti v sijočem pogledu dojenčka

kot šibka svetloba, ki meče jo svečka

v kleteh, polnih dima in pajčevine,

kjer senca človeška na skrušenem zidu izgine,

kjer trga srce jok bolnega otročička,

ki grabi mater za dojke uvele,

a ona, noseča spet, kolne boga in hudiča,

kolne težko nosečnost, plodove svoje nezrele.

Dojenček usiha, komaj se smehlja,

a mati ga ne ljubi, le preklinjati ga zna.

O bog, kako grozljiva je zibelka bede,

kjer solze samo in vzdihi uspavajo dete.


Beda vzgaja otroke s trdo roko

ob vznožju palač, ki ne slišijo sužnjev sveta

in kjer gospod počiva s sanjavo gospo

in se v blaženem objemu motiti ne da.

V bedi prezgodaj otrok dozori,

umakniti se zna udarcu, ki mu nenehno grozi,

udarcu, ko ga še v spanju v grlu duši,

ko se mu blede in od gladu vročico dobi,

ko čez obraz se smrtna senca prelije

in za tem strašnim okrasom otroški nasmešek se skrije.

Vemo, kaj se bo z zrelim sadom zgodilo

- to pa, otroško telo je, ki v zemlji bo gnilo.


Beda gara, gara dan in noč,

po obrazu in telesu znoj jo obliva,

blato do kolena premagujoč

in zopet od lakote krulijo čreva.

Plača pa smešna: za stokratni "ah" in "ojoj"

v dnevu - le tri, štiri leke in še "poberi se, gnoj!"


Beda ima ponekod obraze svetleče,

lica našminkana, ustnice rdeče,

in na telesu pečat umazane trgovine,

ko jo usoda v posteljo sramotno porine,

dobila bo nekaj frankov za to, kar je dala,

madež na rjuhi in časti, vest pa bo blatna ostala.


Beda tudi za dediščino skrbi

- ne samo v banki in nepremičnini,

zbadanje v prsih in krive kosti

ohranjajo se kot usodni spomini,

ko se je vegasta hišna streha zlomila

zaradi gnilega časa, teže neba,

ko je srhljivost glasu ves svet uročila

s kletvami in molitvami, kot iz pekla

klical bi človek, ki ga je gred ubila.

Tako torej, pod težo noge jeznega boga,

pravi duhovnik - po vrsti umrejo otroci zla.

S takimi spomini, polnimi nesreč in nezgod

se zvrha kozarec grenkobe za dednost iz roda v rod.


Sestre sočutja so bedi kozarci razni

za mizami v krčmi, ki gnusno smrdi,

kjer duša poželjivo kozarce prazni

v grlu, da pozabi devetindevetdeset skrbi.

Motni kozarec, satanski diamant,

ga med božanjem piči kot kača strupena,

ko pa človek se zruši kot bilka zelena,

se smeje in joka pod mizo kot komedijant.

Beda vse to v kozarcu skriva,

ko sto in sto jih po vrsti v grlo zliva.

Kot tema zvezde beda želje prižiga,

te pa tlijo kot drva, ki jih iskra sežiga.


Beda pozna samo bolečino in nobene sladkosti,

bolečino, ki te požene na rob norosti,

ki ti za samomor vrv podari,

ali pa iz tebe žrtev zakonov stori.


Beda ne mara milosti. Hoče pravico.

Milost? Zvitega očeta pokvarjena hči,

ki s farizejsko napihnjeno govorico

svoje lokave namene povsod razglasi,

beraču na dlan pa le tanek groš spusti.


Beda je madež neizbrisen, sled umazanije

na čelu človeštva, ki v stoletja hiti,

in madeža tega nikdar ne izmije

pisunstvo, ki po templjih trohni.

sreda, 7. september 2011

Dy poezi të Fishtës në përkthimin tim

Gjergj Fishta
Albanski jezik (Gjuha shqipe)
Prevod/ përkthimi: Nikollë Berishaj

Kao letnje ptice žamor,
kad aprilsku zelen gazi;
kao slatki vjetra lahor,
kad latice ruže mazi;
k’o primorski talas blagi,
jakog groma strijela baš,
zemljotresa odjek jaki,
takav je albanski jezik naš.

Ah, njegove riječi slatkost,
tek rođene bebe sanak,
kao nadom puna svjetlost,
osmjeh kog' ne mori danak;
njegov odjek se osjeti;
poput Kerubima krila,
dok nebesa on preleti
u vječna kola što je svila.

Sin albanski nek je proklet,
što božanski jezik taj,
predaka nam lijepi zavjet ,
ne ostavlja u zavještaj;
nek onijemi, proklet bude
i taj što jezik božji kori
kad na drugom on bez nužde,
srameći se svoga, zbori.

Uz kolijevku sina svoga
mati albanski progovori,
štovat ćemo jednog Boga,
onog što nam život stvori;
i albanski rekoše nam
Albaniju Bog Albancima podari,
njom, dok svjetlosti bude plam,
naš potomak da gospodari.

Na albanskom najradije,
Života zore mi čusmo zov,
pjevali albanski smo najprije,
dok na leptire iđasmo u lov:
Pjesme o oružju, vjernom drugu,
u rukama Albanca što zanosno sinu,
dok junački život dade za otadžbinu.

Na tom jeziku i onaj Leka,
što carstva većeg svijet ne pamti,
i Kastriot će na jeziku tom
vojsci svojoj govoriti,
dok suncu nebo bude dom,
za junake će ponos biti.

Zato, Albanci, tako vam Boga,
Gegi, Toski, gradovi i brda,
ne odričite se jezika svoga,
on nek vam je vjera tvrda,
posvijetite mu svoja djela;
jer, dok vas jezik vaš još budi,
vaš će narod, zemlja i vjera
tuđoj čizmi da naudi.
Po jeziku cijeli svijet
vaš će narod prepoznati,
za Albance kakvi jeste,
za junake vas imati..

I zato, ako narod svoj volite,
brda, bregovi i Malesija
na mah svi sad uskliknite
jezikom svojim, živjela Albanija!


Zbogom (Lamtumirë)

prevod/përkthimi: Nikollë Berishaj

Zavičaju zbogom ostaj
na vidiku te nema više
huka bure, mora vapaj
val za valom barku njiše.

Ostavih sunca jarkog sjaj
daleko se izgubih ja
domovino zbogom ostaj
zbogom sve dok sunce sja

Zbogom hljebu sa pećnice
domu napuštam te ja
zbogom mati i sestrice
zbogom sve dok sunce sja.

Kad sjutrašnja moja zora
zračak sunca vidi bijeli
ko zna kol'ko kopna mora
od tebe će da me dijeli

O albanske gore mile
sunca gdje je ljepši sjaj
gdje junake rode vile
ljepoti gdje je pravi raj

Zaboravit vas nikad neću
gdje god bio ni na čas
dok budem kušao daška sreću
stalno ću pominjat vas!