Nikollë Berishaj
prozë, poezi, eseje, përkthime
nedelja, 27. april 2014
S'më intereson, Mark Ardent
četrtek, 18. julij 2013
Frederik Rreshpja
prevod pesmi: Nikollë Berishaj
Ave, mati moja
Stojim
v dežju. To je edino, kar imam rad.
Kdo
je ta? Vprašajo kapljice dežja na mojem čelu
Tako
sem slišal glas dežja
Nekega
poletnega dneva, ob starem hrastu
Ob
vratih, odprtih za ptiče.
Ah,
ko sem bil mlad in lep, sem verjel,
da
vsa deževja sveta padajo name,
zdaj
pa, ko je minilo toliko let,
vem,
deževanje nima nobenega smisla
Tudi
moja mati je zbežala pod marmornim dežjem
arheologije
božanstev, ki so padala
Ave,
mati moja!
Samo
tebi verujem
Drugega
boga nikoli nisem imel. Amen!
Kronika
Neki
list je postal ptič in zajokal nad oljkami.
Iz
sosednje vasi so se prikazali starci,
Dirjali
so za dušami, ki so se vrtinčile v zraku
proti
Mlečni cesti.
Ubite
so nanizali na trgu DEMOKRACIJA
pokrite
s poročnimi pregrinjali.
Tisk
pa je označil volitve za poštene, svobodne in fer. TV-ji tudi
Nato
so pobrisali kri
Ob
oljčniku z drevesi zvitih od bolečin
Ah!
Oljke Albanije in vaš prekleti mir.
Kje si bila?
Kje
si bila, ko sem se pojavil sam pod luno?
Pod
katero si se ti sprehajala?
Kje
si bila, ko sem obiskal tvoj profil
Na
steklu sončnega zahoda, ki je počil in se je otožno razbil
Nato
je prišla noč polna tvoje odsotnosti
Nato
je spet prišla noč
In
tako bo do zadnjega dne noči.
Sestopil
sem do izvira
in
držal v rokah občutljivo vazo jutra
videl
sem tvoje oči shranjene v spominu voda.
Stari
hrast je spustil iz rok jesensko krono
Kot
suveren, ki odstopa
Dobro,
mene je ujelo prekletstvo.
Vendar,
kako je gozdu brez tebe? Kako prihaja jesen?
Ali
pa, ne bo nikoli več jeseni?
In,
v imenu česa bo listje padalo?
V
imenu česa bodo prišla deževja, megle, mavrice?
Ah,
moje srce, postavi roko nad letne čase.
Feničani
Feničani so
prispeli v neznano pristanišče
in zvedeli da so
se bogovi menjali.
Ta prostor se je
imenoval Evropa, v čast Kadmijeve sestre
kralja Enkeleja,
božanskih Ilirov
sina Agenorja.
Nato so bežali
naprej in postali duše v nebesih.
Samo so se ladje
vrnile v miraž, in kot prej,
bogovi niso
sprejeli duš ladij.
Metamorfoza
Neko drevo na
obzorju kot zapuščeni človek.
Dežuje nad
njegovo samoto.
Odmevajo žice
dežja
Ko veter igra na
violino.
Je bilo drevo
pesnik, ali pa sam Pitagora?
Na letalskem oknu
Vidim palmo na
kolenih ob peščenem hribčku
zavito v tkanini
svoje sence.
Na nebu so oblaki
ustvarjali božanstva Egipta
Menjavajo se
oblaki, menjavajo bogovi,
Ona pa sedi pod
letalsko uganko.
Ekloga
Vračajo
se pastirji, a luno so pozabili prižgano na hribu
zvezde
posadijo svečke na ptičjih stezah
iznad
molčečih ovac
Ko
sem bil otrok, govoril sem z ovcami,
ki
so mi povedale pametne reči.
Čudno!
Ko zrastemo, ovce ne govorijo več.
Oporoka
Kot
otrok sem razumel, da sem bil rojen
S prekletstvom
umetnosti.
Reči
sem videl drugače:
Po
mrtvih dežjih so ribe letele proti
Gnezdom,
k zvezdam. Namesto snega so padale ptice
po
vseh drevesih.
Veter
je kot veverica grizljala veje.
Nad
menoj je jokala mati, moja svetamarija. Ave mati moja!
Bogvaruj
človeka od te usode!
Ljubil
sem neko Afrodito na Olimpu
nageljnov.
Nato
si prišla ti, polna bežanja.
Kasneje
si prihajala le v sanjah kot ilirska božanstva.
Tako
je minila mladost, filigran otroštva,
prekleta
z umetnostjo.
Bogvaruj
človeka od te usode!
Zdaj,
ko umiram sanjam le križ ob glavi
in
pozabo, ker ne želim, da me tudi po smrti
spremlja
prekletstvo umetnosti.
Bogvaruj
človeka od te usode!
Ko
bom umrl, moj portret se bo pojavil v listju,
ker
sem bil prijatelj z drevesi.
V
času padanja listja
bodo
padale tudi moje oči.
Od
zdaj naprej deževja bodo moje solze.
Bogvaruj
človeka od te usode!
Omer
Tisti,
ki so sežgali Trojo, so zbežali na bronasto morje
z
zlatimi kipi.
Ostal
je le en aed, oslepljen z ognjem,
s
pelaškim imenom Omer.
Noben
Grk ni sprejel v ladji starega rapsoda,
Očeta
vseh pesnikov, zato je krenil proti Zahodu.
Na
prvi vasi so ga Dardani napojili z vinom,
In
ga prosili naj zapoje o Patrokliju
ljubljencu
lepega Akila.
Zapoj
Muza o jezi Hitronogega Akila,
Zapoj
pesniku zaslepljenemu z ognjem, ki je sežgal veličastno Trojo.
Nekaj
let potem je pelaški rapsod umrl
In
so ga pokopali, ne ve se dobro kje,
V
Tebi, Atenah, Hirošimi ali New Yorku?
četrtek, 20. oktober 2011
Migjeni: Poema e mjerimit
Poema bede
përkthimi në sllovenisht/slovenski prevod Nikollë Berishaj
Beda je, brat moj, grižljaj, ki se ga ne požre,
grižljaj, ki ti v grlu zastane in te do kraja zatre,
ko vidiš blede obraze zelenih oči,
kot sence te gledajo, s stegnjenimi dlanmi,
in taki, mrliški, ti bodo sledili,
do zadnjega hipa, ko bodo še hodili.
Nad njimi se v zraku grozljivo smehljajo
v nebo zabodene mošeje in križi kamniti,
svetniki in preroki z večbarvnimi ognjemeti
se svetijo. Beda v srcu čuti izdajo.
Beda svoj spačen pečat ima,
ki gnus in sramoto in podlost pozna,
čelo, ki ga nosi, oči, ki ga izdajo,
ustnice, ki ga sploh prikriti ne znajo -
otrok nevednosti je in žrtev prezira,
ki pod mizo umazano drobtine pobira
od večerje brezsrčnega oderuha,
stoletja in stoletja lačnega trebuha.
Beda nima sreče. Ima strgane cape,
strgane cape, zastavo nekega upa,
ki strgana, razkosana nikomur ne zaupa.
Beda nori v ljubezenski strasti.
Po temnih vogalih, skupaj z mačkami, psi,
na gnilih posteljah, umazanih, plesnivih, smrdljivih,
se nago, brezkrvno, uvelo meso tišči,
z živalsko močjo se prepletajo čuti
grizejo, žrejo, sesajo, ljubijo ustnice suhe,
da glad se poleže in želja uniči
skozi slo, s katero se človek trpinči.
Tako se ustvarjajo hlapci, berači, pohabe,
da nam ceste jutri preplavijo barabe.
Beda drhti v sijočem pogledu dojenčka
kot šibka svetloba, ki meče jo svečka
v kleteh, polnih dima in pajčevine,
kjer senca človeška na skrušenem zidu izgine,
kjer trga srce jok bolnega otročička,
ki grabi mater za dojke uvele,
a ona, noseča spet, kolne boga in hudiča,
kolne težko nosečnost, plodove svoje nezrele.
Dojenček usiha, komaj se smehlja,
a mati ga ne ljubi, le preklinjati ga zna.
O bog, kako grozljiva je zibelka bede,
kjer solze samo in vzdihi uspavajo dete.
Beda vzgaja otroke s trdo roko
ob vznožju palač, ki ne slišijo sužnjev sveta
in kjer gospod počiva s sanjavo gospo
in se v blaženem objemu motiti ne da.
V bedi prezgodaj otrok dozori,
umakniti se zna udarcu, ki mu nenehno grozi,
udarcu, ko ga še v spanju v grlu duši,
ko se mu blede in od gladu vročico dobi,
ko čez obraz se smrtna senca prelije
in za tem strašnim okrasom otroški nasmešek se skrije.
Vemo, kaj se bo z zrelim sadom zgodilo
- to pa, otroško telo je, ki v zemlji bo gnilo.
Beda gara, gara dan in noč,
po obrazu in telesu znoj jo obliva,
blato do kolena premagujoč
in zopet od lakote krulijo čreva.
Plača pa smešna: za stokratni "ah" in "ojoj"
v dnevu - le tri, štiri leke in še "poberi se, gnoj!"
Beda ima ponekod obraze svetleče,
lica našminkana, ustnice rdeče,
in na telesu pečat umazane trgovine,
ko jo usoda v posteljo sramotno porine,
dobila bo nekaj frankov za to, kar je dala,
madež na rjuhi in časti, vest pa bo blatna ostala.
Beda tudi za dediščino skrbi
- ne samo v banki in nepremičnini,
zbadanje v prsih in krive kosti
ohranjajo se kot usodni spomini,
ko se je vegasta hišna streha zlomila
zaradi gnilega časa, teže neba,
ko je srhljivost glasu ves svet uročila
s kletvami in molitvami, kot iz pekla
klical bi človek, ki ga je gred ubila.
Tako torej, pod težo noge jeznega boga,
pravi duhovnik - po vrsti umrejo otroci zla.
S takimi spomini, polnimi nesreč in nezgod
se zvrha kozarec grenkobe za dednost iz roda v rod.
Sestre sočutja so bedi kozarci razni
za mizami v krčmi, ki gnusno smrdi,
kjer duša poželjivo kozarce prazni
v grlu, da pozabi devetindevetdeset skrbi.
Motni kozarec, satanski diamant,
ga med božanjem piči kot kača strupena,
ko pa človek se zruši kot bilka zelena,
se smeje in joka pod mizo kot komedijant.
Beda vse to v kozarcu skriva,
ko sto in sto jih po vrsti v grlo zliva.
Kot tema zvezde beda želje prižiga,
te pa tlijo kot drva, ki jih iskra sežiga.
Beda pozna samo bolečino in nobene sladkosti,
bolečino, ki te požene na rob norosti,
ki ti za samomor vrv podari,
ali pa iz tebe žrtev zakonov stori.
Beda ne mara milosti. Hoče pravico.
Milost? Zvitega očeta pokvarjena hči,
ki s farizejsko napihnjeno govorico
svoje lokave namene povsod razglasi,
beraču na dlan pa le tanek groš spusti.
Beda je madež neizbrisen, sled umazanije
na čelu človeštva, ki v stoletja hiti,
in madeža tega nikdar ne izmije
pisunstvo, ki po templjih trohni.
sreda, 7. september 2011
Dy poezi të Fishtës në përkthimin tim
Zbogom (Lamtumirë)
nedelja, 19. december 2010
Priftni
Fiq të egër
ushqehen me pluhurin e të parëve
u bëjnë hije rrënojave
s'u ka mbet tjetër!
pranë Kishës së Grudës
ku Atë Antoni meditonte
vetëm shëllingat rrezitën në "rrasa të lëmueme"
Mbi vatrat, ku carani i vetmuar
ëndërron hijen e dorës së gjyshit
që shprush zjarrin
për nder të mikut në shtëpi
kanë mbirë hithat.
Athua kështu krijohen mitet
mbi fshatrat e mallkuara
ku vetëm ndonjë banor
kthehet të ngrohë eshtrat e vdekur
me rrasën e gdhendur të varrit
nga dora e atyre që sot janë vetëm hije.
Apo, amëshimi përpos tej-kohës
përfshinë edhe nën-hapësirën.
Vetëm fiqtë e egër, shëllingat dhe qyqet
që thërrasin njëra tjetrën në kuvend
i japin jetë Priftnit tim.