nedelja, 27. april 2014

S'më intereson, Mark Ardent



Mark Ardent

S'më intereson

nga sllovenishtja Nikollë Berishaj


S’më intereson se si mbijeton.
Dua ta di për çka përgjërohesh dhe
a ke guxim të ëndërrosh për plotësimin e
lektisjes së zemrës sate.

S’më intereson sa je i moshuar.

Dua ta di a do të rrezikosh të quajnë
të marrë për dashurinë, ëndrrat,
aventurën, që do të thotë të jetosh.

S’më intereson për planetët që janë
në katror me hënën tënde.

Dua ta di a e ke prekur bërthamën e sëmundjes sate
a të kanë hapur përjetimet e tradhtisë
apo je tkurrur dhe mbyllur
nga frika e vuajtjes sate të re.

Dua ta di a di të shoqërohesh me dhimbjen,
timen, apo tënden, pa dëshirë ta fshehësh,
të iksh apo ta zhbësh atë.

Dua ta di, a di të jetosh me gëzimin, 
timin apo tëndin;
a di të vallëzosh i trazuar dhe të lejosh
të të përmbyt ngazëllimi deri në majat e gishtërinjve të duarve dhe këmbëve

pa na përkujtuar se duhet të jemi të kujdesshëm dhe realistë,
apo të jemi të vetëdijshëm për kufizimin e ekzistencës njerëzore.

S’më intereson a është i vërtetë tregimi që e tregon.


Dua ta di a mund ta zhgënjesh dikë,
që t’i mbetsh besnik vetes;
apo ta durosh akuzën e tradhtisë;
a mund ta ruash besnikërinë ndaj shpirtit tënd.

Dua ta di a di të jesh besnik, pra
ta meritosh besimin.
Dua ta di, a di ta shifsh të bukurën,
ndonëse nuk është gjithmonë e mrekullueshme,
dhe a di ta ngopsh jetën tënde me prezencën e Zotit.

Dua ta di, a di të jetosh me mossuksesin,
tëndin dhe timin,
dhe, edhe përkundër tij të shkelsh në bregun e liqenit
dhe t’i gërvallesh hënës së argjendtë të Very Happyt!

S’më intereson se ku jeton dhe sa para ke.
Dua ta di a mund të zgjohesh në natën
përplot hidhërim dhe dëshpërim
i thyer dhe i thërrmuar plotësisht
dhe të bësh gjithçka për fëmijët.

S’më intereson kush je dhe si u gjende këtu.
Dua ta di a do të më mbështetsh në mes të zjarrit
e mos të tërhiqesh.

S’më intereson se ku dhe çka dhe te kush ke mësuar.

Dua ta di ç’të mbështet nga brendësia jote
kur bien të gjitha tjerat.

Dua ta di, a di të jesh me vetveten;
dhe, a kënaqesh vërtetë me shoqërinë
që e zgjedh në çastet e zbrazëtirës.


Ftesë, sipas frymëzimit të Oriahut, Ëndërruesit malor të kryekreut indian, maj 1994

četrtek, 18. julij 2013

Frederik Rreshpja


prevod pesmi: Nikollë Berishaj

Ave, mati moja


Stojim v dežju. To je edino, kar imam rad.
Kdo je ta? Vprašajo kapljice dežja na mojem čelu
Tako sem slišal glas dežja
Nekega poletnega dneva, ob starem hrastu
Ob vratih, odprtih za ptiče.

Ah, ko sem bil mlad in lep, sem verjel,
da vsa deževja sveta padajo name,
zdaj pa, ko je minilo toliko let,
vem, deževanje nima nobenega smisla

Tudi moja mati je zbežala pod marmornim dežjem
arheologije božanstev, ki so padala 

Ave, mati moja!
Samo tebi verujem
Drugega boga nikoli nisem imel. Amen!


Kronika


Neki list je postal ptič in zajokal nad oljkami.
Iz sosednje vasi so se prikazali starci,
Dirjali so za dušami, ki so se vrtinčile v zraku
proti Mlečni cesti.

Ubite so nanizali na trgu DEMOKRACIJA
pokrite s poročnimi pregrinjali.

Tisk pa je označil volitve za poštene, svobodne in fer. TV-ji tudi

Nato so pobrisali kri
Ob oljčniku z drevesi zvitih od bolečin
Ah! Oljke Albanije in vaš prekleti mir.



Kje si bila?


Kje si bila, ko sem se pojavil sam pod luno?
Pod katero si se ti sprehajala?

Kje si bila, ko sem obiskal tvoj profil
Na steklu sončnega zahoda, ki je počil in se je otožno razbil

Nato je prišla noč polna tvoje odsotnosti
Nato je spet prišla noč
In tako bo do zadnjega dne noči.

Sestopil sem do izvira
in držal v rokah občutljivo vazo jutra
videl sem tvoje oči shranjene v spominu voda.

Stari hrast je spustil iz rok jesensko krono
Kot suveren, ki odstopa

Dobro, mene je ujelo prekletstvo.
Vendar, kako je gozdu brez tebe? Kako prihaja jesen?
Ali pa, ne bo nikoli več jeseni?
In, v imenu česa bo listje padalo?
V imenu česa bodo prišla deževja, megle, mavrice?

Ah, moje srce, postavi roko nad letne čase.



Feničani


Feničani so prispeli v neznano pristanišče
in zvedeli da so se bogovi menjali.

Ta prostor se je imenoval Evropa, v čast Kadmijeve sestre
kralja Enkeleja, božanskih Ilirov
sina Agenorja.

Nato so bežali naprej in postali duše v nebesih.
Samo so se ladje vrnile v miraž, in kot prej,
bogovi niso sprejeli duš ladij.






Metamorfoza


Neko drevo na obzorju kot zapuščeni človek.
Dežuje nad njegovo samoto.
Odmevajo žice dežja
Ko veter igra na violino.
Je bilo drevo pesnik, ali pa sam Pitagora?





Na letalskem oknu


Vidim palmo na kolenih ob peščenem hribčku
zavito v tkanini svoje sence.

Na nebu so oblaki ustvarjali božanstva Egipta
Menjavajo se oblaki, menjavajo bogovi,

Ona pa sedi pod letalsko uganko.

Ekloga


Vračajo se pastirji, a luno so pozabili prižgano na hribu
zvezde posadijo svečke na ptičjih stezah
iznad molčečih ovac

Ko sem bil otrok, govoril sem z ovcami,
ki so mi povedale pametne reči.
Čudno! Ko zrastemo, ovce ne govorijo več.





Oporoka


Kot otrok sem razumel, da sem bil rojen
S prekletstvom umetnosti.
Reči sem videl drugače:
Po mrtvih dežjih so ribe letele proti
Gnezdom, k zvezdam. Namesto snega so padale ptice
po vseh drevesih.
Veter je kot veverica grizljala veje.
Nad menoj je jokala mati, moja svetamarija. Ave mati moja!
Bogvaruj človeka od te usode!

Ljubil sem neko Afrodito na Olimpu
nageljnov.

Nato si prišla ti, polna bežanja.
Kasneje si prihajala le v sanjah kot ilirska božanstva.
Tako je minila mladost, filigran otroštva,
prekleta z umetnostjo.
Bogvaruj človeka od te usode!

Zdaj, ko umiram sanjam le križ ob glavi
in pozabo, ker ne želim, da me tudi po smrti
spremlja prekletstvo umetnosti.
Bogvaruj človeka od te usode!

Ko bom umrl, moj portret se bo pojavil v listju,
ker sem bil prijatelj z drevesi.

V času padanja listja
bodo padale tudi moje oči.

Od zdaj naprej deževja bodo moje solze.
Bogvaruj človeka od te usode!





Omer


Tisti, ki so sežgali Trojo, so zbežali na bronasto morje
z zlatimi kipi.
Ostal je le en aed, oslepljen z ognjem,
s pelaškim imenom Omer.

Noben Grk ni sprejel v ladji starega rapsoda,
Očeta vseh pesnikov, zato je krenil proti Zahodu.
Na prvi vasi so ga Dardani napojili z vinom,
In ga prosili naj zapoje o Patrokliju
ljubljencu lepega Akila.
Zapoj Muza o jezi Hitronogega Akila,
Zapoj pesniku zaslepljenemu z ognjem, ki je sežgal veličastno Trojo.

Nekaj let potem je pelaški rapsod umrl
In so ga pokopali, ne ve se dobro kje,

V Tebi, Atenah, Hirošimi ali New Yorku?


četrtek, 20. oktober 2011

Migjeni: Poema e mjerimit

Poema bede

përkthimi në sllovenisht/slovenski prevod Nikollë Berishaj


Beda je, brat moj, grižljaj, ki se ga ne požre,

grižljaj, ki ti v grlu zastane in te do kraja zatre,

ko vidiš blede obraze zelenih oči,

kot sence te gledajo, s stegnjenimi dlanmi,

in taki, mrliški, ti bodo sledili,

do zadnjega hipa, ko bodo še hodili.

Nad njimi se v zraku grozljivo smehljajo

v nebo zabodene mošeje in križi kamniti,

svetniki in preroki z večbarvnimi ognjemeti

se svetijo. Beda v srcu čuti izdajo.


Beda svoj spačen pečat ima,

ki gnus in sramoto in podlost pozna,

čelo, ki ga nosi, oči, ki ga izdajo,

ustnice, ki ga sploh prikriti ne znajo -

otrok nevednosti je in žrtev prezira,

ki pod mizo umazano drobtine pobira

od večerje brezsrčnega oderuha,

stoletja in stoletja lačnega trebuha.

Beda nima sreče. Ima strgane cape,

strgane cape, zastavo nekega upa,

ki strgana, razkosana nikomur ne zaupa.


Beda nori v ljubezenski strasti.

Po temnih vogalih, skupaj z mačkami, psi,

na gnilih posteljah, umazanih, plesnivih, smrdljivih,

se nago, brezkrvno, uvelo meso tišči,

z živalsko močjo se prepletajo čuti

grizejo, žrejo, sesajo, ljubijo ustnice suhe,

da glad se poleže in želja uniči

skozi slo, s katero se človek trpinči.

Tako se ustvarjajo hlapci, berači, pohabe,

da nam ceste jutri preplavijo barabe.


Beda drhti v sijočem pogledu dojenčka

kot šibka svetloba, ki meče jo svečka

v kleteh, polnih dima in pajčevine,

kjer senca človeška na skrušenem zidu izgine,

kjer trga srce jok bolnega otročička,

ki grabi mater za dojke uvele,

a ona, noseča spet, kolne boga in hudiča,

kolne težko nosečnost, plodove svoje nezrele.

Dojenček usiha, komaj se smehlja,

a mati ga ne ljubi, le preklinjati ga zna.

O bog, kako grozljiva je zibelka bede,

kjer solze samo in vzdihi uspavajo dete.


Beda vzgaja otroke s trdo roko

ob vznožju palač, ki ne slišijo sužnjev sveta

in kjer gospod počiva s sanjavo gospo

in se v blaženem objemu motiti ne da.

V bedi prezgodaj otrok dozori,

umakniti se zna udarcu, ki mu nenehno grozi,

udarcu, ko ga še v spanju v grlu duši,

ko se mu blede in od gladu vročico dobi,

ko čez obraz se smrtna senca prelije

in za tem strašnim okrasom otroški nasmešek se skrije.

Vemo, kaj se bo z zrelim sadom zgodilo

- to pa, otroško telo je, ki v zemlji bo gnilo.


Beda gara, gara dan in noč,

po obrazu in telesu znoj jo obliva,

blato do kolena premagujoč

in zopet od lakote krulijo čreva.

Plača pa smešna: za stokratni "ah" in "ojoj"

v dnevu - le tri, štiri leke in še "poberi se, gnoj!"


Beda ima ponekod obraze svetleče,

lica našminkana, ustnice rdeče,

in na telesu pečat umazane trgovine,

ko jo usoda v posteljo sramotno porine,

dobila bo nekaj frankov za to, kar je dala,

madež na rjuhi in časti, vest pa bo blatna ostala.


Beda tudi za dediščino skrbi

- ne samo v banki in nepremičnini,

zbadanje v prsih in krive kosti

ohranjajo se kot usodni spomini,

ko se je vegasta hišna streha zlomila

zaradi gnilega časa, teže neba,

ko je srhljivost glasu ves svet uročila

s kletvami in molitvami, kot iz pekla

klical bi človek, ki ga je gred ubila.

Tako torej, pod težo noge jeznega boga,

pravi duhovnik - po vrsti umrejo otroci zla.

S takimi spomini, polnimi nesreč in nezgod

se zvrha kozarec grenkobe za dednost iz roda v rod.


Sestre sočutja so bedi kozarci razni

za mizami v krčmi, ki gnusno smrdi,

kjer duša poželjivo kozarce prazni

v grlu, da pozabi devetindevetdeset skrbi.

Motni kozarec, satanski diamant,

ga med božanjem piči kot kača strupena,

ko pa človek se zruši kot bilka zelena,

se smeje in joka pod mizo kot komedijant.

Beda vse to v kozarcu skriva,

ko sto in sto jih po vrsti v grlo zliva.

Kot tema zvezde beda želje prižiga,

te pa tlijo kot drva, ki jih iskra sežiga.


Beda pozna samo bolečino in nobene sladkosti,

bolečino, ki te požene na rob norosti,

ki ti za samomor vrv podari,

ali pa iz tebe žrtev zakonov stori.


Beda ne mara milosti. Hoče pravico.

Milost? Zvitega očeta pokvarjena hči,

ki s farizejsko napihnjeno govorico

svoje lokave namene povsod razglasi,

beraču na dlan pa le tanek groš spusti.


Beda je madež neizbrisen, sled umazanije

na čelu človeštva, ki v stoletja hiti,

in madeža tega nikdar ne izmije

pisunstvo, ki po templjih trohni.

sreda, 7. september 2011

Dy poezi të Fishtës në përkthimin tim

Gjergj Fishta
Albanski jezik (Gjuha shqipe)
Prevod/ përkthimi: Nikollë Berishaj

Kao letnje ptice žamor,
kad aprilsku zelen gazi;
kao slatki vjetra lahor,
kad latice ruže mazi;
k’o primorski talas blagi,
jakog groma strijela baš,
zemljotresa odjek jaki,
takav je albanski jezik naš.

Ah, njegove riječi slatkost,
tek rođene bebe sanak,
kao nadom puna svjetlost,
osmjeh kog' ne mori danak;
njegov odjek se osjeti;
poput Kerubima krila,
dok nebesa on preleti
u vječna kola što je svila.

Sin albanski nek je proklet,
što božanski jezik taj,
predaka nam lijepi zavjet ,
ne ostavlja u zavještaj;
nek onijemi, proklet bude
i taj što jezik božji kori
kad na drugom on bez nužde,
srameći se svoga, zbori.

Uz kolijevku sina svoga
mati albanski progovori,
štovat ćemo jednog Boga,
onog što nam život stvori;
i albanski rekoše nam
Albaniju Bog Albancima podari,
njom, dok svjetlosti bude plam,
naš potomak da gospodari.

Na albanskom najradije,
Života zore mi čusmo zov,
pjevali albanski smo najprije,
dok na leptire iđasmo u lov:
Pjesme o oružju, vjernom drugu,
u rukama Albanca što zanosno sinu,
dok junački život dade za otadžbinu.

Na tom jeziku i onaj Leka,
što carstva većeg svijet ne pamti,
i Kastriot će na jeziku tom
vojsci svojoj govoriti,
dok suncu nebo bude dom,
za junake će ponos biti.

Zato, Albanci, tako vam Boga,
Gegi, Toski, gradovi i brda,
ne odričite se jezika svoga,
on nek vam je vjera tvrda,
posvijetite mu svoja djela;
jer, dok vas jezik vaš još budi,
vaš će narod, zemlja i vjera
tuđoj čizmi da naudi.
Po jeziku cijeli svijet
vaš će narod prepoznati,
za Albance kakvi jeste,
za junake vas imati..

I zato, ako narod svoj volite,
brda, bregovi i Malesija
na mah svi sad uskliknite
jezikom svojim, živjela Albanija!


Zbogom (Lamtumirë)

prevod/përkthimi: Nikollë Berishaj

Zavičaju zbogom ostaj
na vidiku te nema više
huka bure, mora vapaj
val za valom barku njiše.

Ostavih sunca jarkog sjaj
daleko se izgubih ja
domovino zbogom ostaj
zbogom sve dok sunce sja

Zbogom hljebu sa pećnice
domu napuštam te ja
zbogom mati i sestrice
zbogom sve dok sunce sja.

Kad sjutrašnja moja zora
zračak sunca vidi bijeli
ko zna kol'ko kopna mora
od tebe će da me dijeli

O albanske gore mile
sunca gdje je ljepši sjaj
gdje junake rode vile
ljepoti gdje je pravi raj

Zaboravit vas nikad neću
gdje god bio ni na čas
dok budem kušao daška sreću
stalno ću pominjat vas!

nedelja, 19. december 2010

Priftni


Fiq të egër

ushqehen me pluhurin e të parëve

u bëjnë hije rrënojave

s'u ka mbet tjetër!


pranë Kishës së Grudës

ku Atë Antoni meditonte

vetëm shëllingat rrezitën në "rrasa të lëmueme"


Mbi vatrat, ku carani i vetmuar

ëndërron hijen e dorës së gjyshit

që shprush zjarrin

për nder të mikut në shtëpi

kanë mbirë hithat.


Athua kështu krijohen mitet

mbi fshatrat e mallkuara

ku vetëm ndonjë banor

kthehet të ngrohë eshtrat e vdekur

me rrasën e gdhendur të varrit

nga dora e atyre që sot janë vetëm hije.


Apo, amëshimi përpos tej-kohës

përfshinë edhe nën-hapësirën.


Vetëm fiqtë e egër, shëllingat dhe qyqet

që thërrasin njëra tjetrën në kuvend

i japin jetë Priftnit tim.


torek, 3. avgust 2010

Fragment nga romani : "Kush e vrau besën?




.............
I leckosur, i ndyrë, me një këmishë që as vetë nuk e
mbante mend kur ishte larë herën e fundit, Hyseni e kishte
vënë strajcën nën kokë, e kishte mbështetur në trungun e
një pishe në park. Ashtu i shtrirë e kishte vënë këmbën
përmbi këmbë dhe pinte nga shishja gjysmëlitërshe gati e
zbrazur e birrës së Nikshiqit.
Shikimin e kishte si të humbur dhe nuk dihej nëse
ishte i dehur, apo ndoshta po e analizonte jetë-boshllëkun
e vet që nga fëmijëria më e hershme që i kujtohej e deri
në këta minuta. E vetmja gjë, që ia freskonte kujtesën,
ishin fëmijët e tij, gëzimi i tij i vetëm që ia lehtësonte të
gjitha mundimet e stërmundimet, nënçmimet,
keqtrajtimet dhe shfrytëzimin deri në skajshmëri, që i
përjetonte muajve dhe viteve të fundit. Në mund të jetë,
hiç më pak të vështirë nuk e kishte kur e merrnin për
punë njerëz të panjohur, me të cilët nuk dinte të merrej
vesh, ngase nuk e flisnin shqipen, ndodhte që në fund as
mos ta paguanin, duke iu kërcënuar edhe me policinë, se
sa nënçmime e fyerje i përjetonte nga disa malësorë, njerëz
të kombit dhe gjuhës së tij, kur i gjeneralizonin akuzat
për ‘hajnitë çi po i bâni ju shqiptar’t e Shqip’nisë. Të tânë ini
‘isoj. Bile ua ka pa këputë Enveri fenë, se âsht çudë çi ia kini lânë
Zojës së Bêkueme Krishtin n’grykë pa ia vjedhë’?! As ai vetë
nuk e kishte kuptuar se punëtorët e tjerë kishin shkuar
diku dhe se ai kishte mbetur i vetëm. Ndoshta do t’i
interesonte më shumë, sikur mos ta kërkonte kush atë
ditë për punë. I kishte të hollat që mjaftonin për ushqim,
fjetje dhe për dy-tri shishe birrë. Mjaft, që ta kalonte atë
ditë.
E ngriti shishen e birrës, sikur t’i binte burisë, me
dëshirë të madhe që ta shterte. Shikimi iu ndal në fytyrën
e një mashkulli korpulent, me flokë pak të shkurtër dhe
të krehur përpjetë, me mustaqe të holla, të cilët sa ia kishin
mbuluar buzën e sipërme të gojës. Llojin e çelësave të
makinës, të cilët malësori i sillte nëpër dorë, Hyseni e
kishte parë vetëm një herë më parë. E pati të qartë se ishin
prej atyre që i kishin vetëm makinat e shtrenjta.
- Mjeshtër, më nevojitet një punëtor për një gjysmë
dite. Je i lirë?
Hyseni nuk e ndaloi pirjen e birrës, sikur nuk iu drejtua
atij. Gllënjkat e birrës kalonin valë-valë nëpër fytin e
rrudhur të tij, që jepte të kuptosh se është shumë më i
vjetër se ç’ishte në të vërtetë. Me të shterur të birrës e
gjuajti shishen nja dy metra nga vetja, u kthye në të djathtë
në bërryl dhe nxori një gogësimë të rëndë, që sikur e
mbushi tërë atë vend me duhmë të birrës. Cani u kthye
pak, si të donte t’i shmangej aromës së birrës, me gishtin
tregues të dorës së djathtë i rregulloi syzet, që ishin ulur
pak më poshtë se ç’duhej.
- Mjeshtër!
- Po, vërtet, jam një prej mjeshtërve më të mirë. Ke
punë për mua?
- Për atë t’u drejtova!
- Jam mjeshtër i pashoq i hajnisë. Vjedh gjithçka që
shoh me sy. Të nevojitem! ... Ashtu, e ashtu ju malësorët
jeni të bindur se ne të Shqipërisë nuk dimë tjetër vetëm
të vjedhim. Ke punë për mua?
Cani qeshi, lëvizi pak kokën dhe i tha që t’i marrë rrobat
e të shkojë me të.
Që nga ajo ditë, nga e cila na ndajnë vitet tashmë,
Hysenin nuk e pa askush në gjendje të tillë. Filloi të punojë
me muaj, gjë që nënkuptonte pagë pak më të vogël, por
ushqim, pastrim dhe fjetje të siguruar, dhe ç’ishte më me
rëndësi - gratis. Nganjëherë çuditej nga i erdhi fati, që
edhe pse punonte punë jo të lehta fizike, së paku pasi e
linte punën, mund të lahej normalisht dhe të veshte rroba
të pastra. Shpesh edhe paketa e duhanit i vinte nga
punëdhënësi.
- Të thashë, mendoj se mund t’ia fillojmë një biznesi
si partnerë, - u kthye si nga një trans Cani.
- Nuk di as të flas me ty. Ti je i shkolluar dhe e di se si
shkon puna. Ti mund të punosh vetëm me ata të rangut
tënd. Ti, kur i shikon fëmijët e mi, fill të kalon nëpër
kokë Migjeni. Di të flasësh e të punosh në nivel më të
lartë.
Si pa dashje, fjalët e tij i përkujtuan Canit planet dhe
aspiratat rinore nga fakulteti, e posaçërisht nga shkolla e
mesme, kur e shihte veten si njeri që do të sigurojë një
vend të dukshëm në letrat shqipe, e ndoshta edhe më gjerë.
Nuk diti pse, por ndjeu një të dridhme që ia përshkoi
krejt kraharorin.
- Lëri ato... Kjo punë nuk kërkon nivel të lartë të
arsimit, madje as edhe farë inteligjencie të tepruar, jo!
Kërkon vetëm vullnet e dëshirë për punë, por edhe besim
të pakufishëm ndërmjet partnerëve. Besoj se të gjitha këto
i kemi. Para së gjithash besimin e pakufishëm.
- Jo, jo nuk ke të drejtë! Edhe ajo biseda jonë e para
disa ditëve mbi Kanunin….
- Aha, të la përshtypje ai citati kur i qëlluari me pushkë,
në agoninë e vet, i ndien duart e vrasësit duke e kthyer
për së mbari dhe njëkohësisht gypin e ftohtë të pushkës
së vet në faqe: “Krejt sipas Kanunit”, thotë i plagosuri
dhe vdes...
...............